All posts by Matic

Oblak, IoT, M2M, GIS, Big data… uau!

Ali drugače povedano, zveneči “buzzwordi”. Gremo stavit, da ste slišali za njih. Če ste malo bolj v IT-ju, pa slišite za njih takorekoč vsak dan. Za kaj pa pravzaprav gre?

V IT-ju se, kot ponavadi, tudi te dni nekaj dogaja. Oblačni dnevi še niso prav dobro minili, čeprav je uporaba oblakov (privatnih ali javnih) za razne storitve postala realnost in sedanjost v novih informacijskih sistemih. Skozi abstrakcijo aplikacijske opreme nad strojno opremo smo dosegli, da lahko brez večjih težav dodajamo kapacitete sistemom, ki lahko paralelno procesirajo velike količine podatkov. In verjetno je očitno, da danes v Internetu vsi pomalem s svojimi aktivnostmi (pa čeprav zgolj s klikanjem po spletnih straneh), napravami in ustvarjanjem kreiramo velike količine podatkov – bodisi statističnih, senzorskih ali drugačnih. Te podatke je mogoče procesirati, analizirati, se iz njih učiti. In v angleškem jeziku so jih poimenovali kar “Big data”. Ker jih je res veliko in ker je okoli tega nastala določena oblika znanosti, ki se ukvarja s tem, kako iz velikih količin ponavadi tudi zelo šumnih podatkov izcimiti tisto, kar je uporabno za neko organizacijo oziroma podjetje.
V začetku letošnjega leta je bila vroča tema internet stvari, IoT oziroma “Internet of things”. Na sejmih elektronike je to še posebej opazno, saj je takorekoč “vse pomalem” danes povezano v Internet na tak ali drugačen način, ter praviloma tja pošilja neke podatke. Ti podatki pa se stekajo nekam – praviloma v platforme, razvite in zagnane z namenom, da zadostijo potrebam velikih količin podatkov, ki jih generira velika količina naprav oziroma “stvari”, povezanih v Internet stvari – “IoT”.
In da, uganili ste, ponavadi tečejo “v oblaku”, so zmožne procesirati velike količine podatkov zaradi načina zgradbe, ter nudijo orodja za to početje (“Big data”). Vendar tudi te platforme niso vse v istem košu. Nekatere so fokusirajo na področje komunikacije med računalniki in drugimi napravami. To so platforme za komunikacijo “machine to machine”, oziroma na krajše M2M. Pri tem gre na primer za to, da nek sistem izvaja zbiranje podatkov iz senzorjev, računalnikov in drugih naprav. Platforme za IoT gredo še nekoliko dlje. Poleg M2M funkcionalnosti omogočajo te platforme tudi povezovanje z drugimi sistemi, procesi in ljudmi.
Tudi v Elmitelu razvijamo za področje senzorskih omrežij lastno platformo, ki je v osnovi M2M platforma, teče v oblaku in omogoča procesiranje zajetih podatkov, ima pa tudi nekatere lastnosti IoT platforme. Pri tem je glavno vodilo naše platforme velika prilagodljivost, preprostost za uporabo in hitrost postavitve podprtih sistemov.

Standard IP65

IP65 je ena od IP kod po standardu IEC 60529. IP v tem kontekstu pomeni International Protection Marking, oziroma Ingress Protection Marking, številka zraven kratice IP pa določa nivo zaščite pred vdorom zunanjih elementov v ohišje. Kot zunanje elemente lahko štejemo prah, vodo, kot tudi dele telesa (prste, roke) in nepredvidene elemente ki bi lahko škodovali vsebini ohišja, označenega z IP kodo.

Nekateri mobilni telefoni ustezajo različnim standardom IP, kar pomeni, da so odporni na vodo in prah. Tipične oznake elektronskih napravic kot so “trpežni” mobilni telefoni in oprema, ki jo je mogoče namestiti na prostem ali v neprajaznem okolju, so na primer IP57, IP65, IP66 in IP67.

Pri tem prva številka pomeni zaščito pred prahom (5 pomeni, da vnos praha ni popolnoma preprečen, vendar količina praha, ki lahko vdre v ohišje, ni dovolj velika, da bi onemogočila delovanje sistema; 6 pa pomeni, da je ohišje popolnoma zaščiteno pred prahom), druga številka pa vodotestnost (5 pomeni, da je naprava odporna na vodne curke, 6 pomeni, da je naprava odporna na močnejše vodne curke, 7 pa, da je vodotesna in jo je mogoče potopiti do globine 1m brez vdora vode).

Poleg mobilnih telefonov, ki so z nami na vsakem koraku in morajo preživeti razne pripetljaje, so opisani standardi zelo pomembni pri elektronski opremi, ki je nameščena na prostem ali v delovnih prostorih (tovarnah). Tovrstna oprema mora za zagotavljanje varnosti in zanesljivosti delovanja biti primerno zaščitena s primernim ohišjem.

Električna napeljava za podatkovno omrežje

Imate starejše stanovanje ali hišo in bi želeli imeti “žično” Ethernet omrežje, pri tem pa ne želite “vlečti” Ethernet kablov med prostori in prebijati zidov za ta namen? Vam brezžično omrežje “ne lovi” v enem delu hiše, ali ga preprosto ne želite in ne potrebujete? No, morda lahko za komunikacijo uporabite električno omrežje! Naprave za kaj takega so na voljo že kar nekaj let, tehnologija pa ni posebna novost in jo je mogoče kupiti marsikje.
Za standarde na tem področju skrbi več organizacij, kot HomePlug Power Alliance, Universal Powerline Association, HD-PLC Alliance. V standarde se na tem mestu ne bomo spuščali, z uporabniškega vidika pa je namen vseh podatkovnih komunikacij preko električnega omrežja čim enostavnejša vzpostavitev omrežja ter zanesljivo in hitro delovanje. Komunikacija se preko električnega omrežja vrši na višjih frekvencah, težavo pa predstavljajo električni števci, ki praviloma prekinejo podatkovno povezavo, če le-ta teče preko njih, lahko pa težave predstavljajo tudi varovalke.
Za uporabnika je vzpostavitev komunikacije preprosta – v električno omrežje vključimo napravo, ki omogoča podatkovno komunikacijo, ter jo povežemo na Ethernet vmesnik računalnika ali druge Ethernet naprave. Na drugem koncu (na primer v drugem prostoru) naredimo enako in končni napravi (računalnika) bi morali videti, da sta med seboj povezani, kot da bi bili povezani preko Ethernet omrežja. Seveda lahko priključimo tudi več naprav, maksimalno število pa je odvisno od uporabljenega standarda. Hitrosti, ki jih obljubljajo standardi, ki uporabljajo električno omrežje, segajo v teoriji do več 100 Mbit/s.
Zanimivo je, da je komunikacijo preko električnih napajalnih vodov mogoče uporabljati tudi v krajevnih omrežjih in po daljnovodih ter da se pri tem lahko dosegajo solidne hitrosti (merjene v 100 Mbit/s), vendar je električno oskrbovalno omrežje za ta namene praviloma bolj kompleksno, kot domače električno omrežje.

Elmitel na 58. Mednarodnem Sejmu Tehnike, Beograd

Če se boste mudili na 58. Mednarodnem Sejmu Tehnike v Beogradu ste vabljeni, da nas obiščete na štandu 3006/10 . Sejem traja od 12. do 16. maja 2014. Elmitel se bo predstavljal na sejmu v okviru skupine slovenskih podjetij, ki bodo na sejmu prisotna pod okriljem SPIRIT in OZS.
Če se oglasite, vam z veseljem predstavimo naše izdelke in storitve v živo in vam ponudimo kakšen piškotek (čisto pravi, ne spletni!) ter pokramljamo z vami o čemerkoli – lahko tudi o blogu ali o tem, kako posodobiti vaše omrežje! :) Ker bomo sejemsko razpoloženi, bomo imeli v rokavu tudi kakšno ugodno ponudbo.
Oglasite se torej!

Tehnologije in delo cez 50 let

Lera 1964, pred 50 leti, je bil v New Yorku “World Fair”. Baje, da je bilo tam najti vsa mogoča čudesa tedanjega sveta, od najnovejših avtomobilov, čudes animacije tedanje zabavne industrije in seveda tudi novosti na področju takratnega računalništva.
Skupaj z otvoritvijo sejma so se vrstile tudi napovedi o prihodnosti in tehnološka čudesa – od napovedi, da bomo čez 50 let od 1964, torej letos, imeli videokonference s prijatelji na Luni, pa do prototipov podvodnih hotelov in stroja na atomski pogon, ki bi v nekaj urah lahko počistil široko pot skozi džunglo in jo spremenil v gradbišče avtoceste. Na IBM-ovi stojnici so bojda imeli računalnik, velik kot dva hladilnika, ki je zmogel v svojem arhivu poiskati novice iz poljubnega dneva v preteklosti, do kamor je segal ahiv. V nekaj sekundah!
Slednje se nam danes, 50 let kasneje, ne zdi kaj hudo posebnega. Podvodni hoteli in gigantski stroji pa so še vedno nekaj, česar ne vidimo vsakodnevno.
Podvodne kolonije kot so jih predvidevali pred 50 leti.

Podvodne kolonije, kot so si jih predstavljali pred 50 leti

Zadnja leta se veliko govori o vseprisotnem računalništvu, o Internetu stvari, podatke že bolj ali manj rade volje pošiljamo nekam “v oblak” in vajeni smo, da nam iskalnik s svojo pametjo prilagaja iskalne rezultate, ravnotako kot nam naše najljubše socialno omrežje zelo prilagojeno servira oglase. Vse to je nekaj samoumevnega in količine podatkov, ki jih stroji hranijo, da stvari tečejo tako kot tečejo, so ogromne. “Big data” jim pravijo in napovedujejo, da je to prihodnost. Ali pa že kar sedanjost. O hitrostih, ki jih lahko ob dobrih pogojih dosegamo z mobilnimi terminali in o načrtih za bolj ali manj bližnjo prihodnost smo pa tako že pisali. O tem, da ne tiskamo več samo z barvo na papir, ampak s 3D tiskalniki poleg hrane, organov, izdelkov in gradbenih materialov zdaj tiskamo tudi že kar cele male stavbe, ste morda tudi že kje kaj zasledili.
Svet se vrti hitreje kot pred 50 leti. Inovacije se dogajajo po vsem svetu, v majhnih skupinah ljudi, v startup podjetjih, v raziskovalnih centrih različnih oblik, niso več omejene na korporacije in institucije. Na področju tehnologij in računalništva se zdi, da prihodnost sanja že vsak, ki je vsaj malo sanjača. Tudi sami smo na trenutke.
Ampak ali si letos, 50 let po 1964, upamo sanjati o letečih avtomobilih, ki nas bodo na drug konec sveta prepeljali ponoči, medtem ko bomo brezskrbno spali? O materialih, ki bodo spremenili svet? Bomo iskali pitno vodo? Nafto? Si upamo sanjati o zelenih mestih in prometu, ki bo tekel pod ali nad mestom? Nadzvočna letala Concorde smo že imeli, sanje o vesoljskem turizmu se uresničujejo.
Kje bomo čez 50 let? Pa ne na področju informacijskih tehnologij, tukaj je idej še preveč… Kaj menite?
Povod za pisanje tega zapisa je bil zapis G. Collins na blogu NY Times.

2G, 3G, 4G … 5G!

Ja, prav ste prebrali. Po svetu se uvajajo, oziroma so v razvitih deželah že v delovanju, omrežja LTE. Kratica za Long Term Evolution predstavlja ime omrežij, ki po hitrosti tako v teoriji kot (kjer je signal in dovolj prost frekvenčni spekter) tudi v praksi konkretno prekašajo 3G mobilna omrežja tretje generacije, čeprav LTE v osnovi še ne ustreza vsem zahtevam, ki so opredeljene v opisu lastnosti omrežij četrte generacije, 4G. V celoti bo omrežje 4G komaj omrežje s komercialnim nazivom LTE Advanced, ki bo teoretično omogočalo hitrosti vse tja preko gigabita na sekundo v idealnih pogojih.
Glede na to, da prava omrežja četrte generacije še niso v pogonu, je do mobilnih omrežij pete generacije še dolga pot in v tem trenutku še ne obstaja tehnologija, ki bi štela za dominantno na tem področju, pač pa je omrežje pete generacije opredeljeno zgolj kot skupek tehnologij in lastnosti, ki jih bo omrežje predvidoma vsebovalo, pri čemer naj bi bile zadeve nared enkrat okoli leta 2020.
Za kaj pravzaprav gre pri teh generacijah in tehnologijah? ITU-R, eno od standardizacijskih teles v Mednarodni telekomunikacijski zvezi (International Telecommunications Union) je do zdaj okvirno na 10 let izdal zahteve, ki jim naj ustrezajo tehnologije, ki bodo spadale v naslednjo generacijo brezžičnih mobilnih omrežnih tehnologij. Različni konzorciji in standardizacijska telesa, v katerih sodeluje industrija, nato skozi proces raziskav in razvoja razvijejo tehnologije, ki definicijam, postavljenim s strani ITU-R, ustrezajo. Če je danes najširše poznan LTE Advanced, le-to ni edina 4G tehnologija, poznamo tudi mobilno različico tehnologije WiMax. Vendar na točki, ko so tehnologije ki ustrezajo lastnostim, podanim s strani ITU, dosežene in tehnologije določene, se začne boj za trg in na trgu se je do zdaj večinsko ponavadi uveljavila ena od teh tehnologij. Danes lahko v mestih po Sloveniji že uživamo v super hitrem prenosu podatkov, če le imamo telefon, ki podpira LTE. Le kaj bo po letu 2020…?

Internet stvari? Internet vsega!

Ideja, da bi v Internet poleg računalniških sistemov (računalnikov, mobilnih telefonov in podobno) bile povezane tudi ostale naprave, se spreminja v realnost. Proizvajalci raznih elektronskih in drugih naprav nam že ponujajo izdelke, ki jih je mogoče povezati v Internet, bodisi za upravljanje na daljavo, bodisi za kakšen drug namen. Računalniki so takorekoč že v vsem, na kar lahko pomislimo – v urah, hladilnikih, termostatih, prevoznih sredstvih, števcih in tako dalje. In v Internet ali kakšno drugo omrežje se lahko povezujejo pogosto tudi indirektno, preko drugih naprav s pomočjo raznih omrežnih tehnologij (Bluetooth, ZigBee, …).
To omogoča po eni strani veliko novih aplikacij, ki se lahko rodijo iz medsebojne komunikacije med napravami (“machine to machine”, M2M komunikacije) ali iz uporabe velikih količin podatkov, ki jih te naprave proizvajajo s svojimi funkcijami in senzorji (“big data” aplikacije). Za ta področja se napoveduje veliko dogajanja v prihodnjih letih.
Stvari – fizične objekte – pa bodo v Internetu povezane tudi s procesi in ljudmi, ki so v Internet indirektno že povezani. Poleg tega so tu tudi velike količine podatkov, iz katerih je mogoče izluščiti zanimive informacije in tudi te informacije bodo prisotne na Internetu. To je torej Internet stvari.
Bodo nekega dne v Internet povezana tudi drevesa? :) Nam se sicer ne zdi preveč smiselno, ampak to ni dovolj za napovedovanje prihodnosti…

Nadzor prostorov z IT opremo

V dobro načrtovanih prostorih s strežniško in omrežno opremo se katastrofe in izpadi sicer ne pojavljajo pogosto, vendar pa obstaja verjetnost da se zgodijo, kar so ponekod občutili tudi ob zadnjih ledenih ujmah in poplavah.

Neželenih vplivov, ki lahko doletijo občutljivo IT opremo, je veliko – od izpada elektične energije, nepravilnega delovanja klimatizacije, požarov, do vdora vode v prostore kjer je oprema, ali nepooblaščenega vstopa v prostore.

Na srečo obstajajo rešitve, s pomočjo katerih je možno zaznavati takorekoč vse vplive in katastrofe, ki jih ne želimo v prostorih z občutljivo elektronsko opremo. Senzorska oprema, ki omogoča zaznavanje morebitnih neljubih dogodkov, je modularna in jo je mogoče uporabiti tako v manjših ali zelo razpršenih omrežjih, kot tudi v velikih strežniških sobah ali halah, ter predstavlja v primerjavi z infrastrukturo, ki jo varuje, takorekoč neznatno investicijo.

Pametni senzorji omogočajo avtomatizacijo in obveščanje o nepričakovanih dogodkih preko na primer SMS sporočila, e-pošte in na druge načine. Mogoča je tudi integracija teh senzorskih rešitev z že obstoječimi SNMP rešitvami, s čimer lahko poenotimo nadzor notranjega stanja naprav, kot tudi nadzor okolja v katerem te naprave delujejo.

Za več informacij o senzorskih rešitvah za nadzor notranjih prostorov in občutljive opreme se lahko obrnete na nas in z veseljem vam svetujemo pri izbiri najustreznejše, najugodnejše in najučinkovitejše rešitve, ali si pogledate več informacij na spletnih straneh Elmitel.

Pametni dom

Pametni dom je stanovanje ali hiša z visoko stopnjo avtomatizacije in pametne optimizacije procesov, ki potekajo v domu. V grobem bi lahko naprave v domu, ki jih je mogoče povezati in na osnovi povezave in avtomatizacije narediti dom pametnejši, razdelili v sledeče kategorije:

  • upravljanje z energijo
  • klimatiziranje
  • kontrola osvetlitve
  • kontrola dostopa
  • varnost objekta (požarna, poplavna, …)
  • varovanje objekta (protivlomno)
  • bela tehnika
  • komunikacijska omrežja
  • domača zabava (zabavna elektronika)

Na različnih področjih je uporabna vrednost te opreme različna, na primer detekcija ognja in poplav v stanovanju lahko prihrani zelo veliko škodo. Uravnavanje temperature in osvetlitve na dolgi rok prihrani nekaj denarja, medtem ko so na primer področja, povezana z zabavno elektroniko, pogosto nekoliko manj ekonomsko naravnana.

Če se odločimo, da bodo nekatere od komponent v naštetih področjih (torej na primer termostat in povezane grelne in hladilne naprave, bela tehnika, grelnik vode) omogočale povezovanje in kontrolo na daljavo, imamo opravka tudi z določenimi uporabniškimi vmesniki teh naprav na daljavo. Pri strokovni izbiri je mogoče te naprave med seboj povezati, jih avtomatizirati, ter jih upravljati preko centralnega vmesnika, če se odločimo, lahko tudi na daljavo.

Posamezne komponente za avtomatizacijo doma so dosegle že zelo nizko ceno in jih ponujajo že takorekoč povsod, od bolj ali manj splošnih in elektronskih trgovin do ponudnikov telekomunikacijskih storitev, katerih internetna dostopovna oprema omogoča povezovanje tovrstnih naprav na centralni uporabniški vmesnik, tako da jih je mogoče upravljati od koderkoli preko Interneta (seveda zaščiteno z geslom). Tako lahko komplet komponent za nadzor zaprtosti oken, upravljanje vključenosti in izključenosti nekaj električnih vtičnic in kakšen detektor gibanja vgradimo že za nekaj 100 EUR, tudi v starejše objekte. Vsekakor pa je pri izbiri smiselna strokovna odločitev, ki bo omogočala kompatibilnost te opreme z morebitno drugo opremo (na primer pametno klimo ali belo tehniko), ki jo bomo morda namestili v dom kasneje.

Nekatere rešitve so v povezavi z Internetom zelo uporabne na primer za objekte ali stanovanja, ki jih ne uporabljamo ves čas. Na primer v vikendu, ki ga nameravamo obiskati, lahko vključimo ogrevanje vode ali prostorov preden se dejanjsko pripeljemo do vikenda, tako da nas pričaka prijetno okolje. Obstajajo na primer rešitve za ugotavljanje porabe, ki se učijo, kdaj in za kaj se uporablja električna energija, ter poskušajo pomagati uporabniku pri racionalizaciji porabe električne energije v celem stanovanju, iz ene centralne točke. Pametni termostat ima na primer velik vpliv na stroške ogrevanja in če se je sposoben učiti, kako ga uporabljamo, lahko zelo vpliva na prihranek energije. Tudi sočno svetlobo lahko z avtomatskim prilagajanjem senčil optimalno izkoristimo tako za ogrevanje, kot za osvetljevanje prostorov. In na vse to lahko “misli” elektronika, brez da bi morali skrbeti in tudi medtem, ko nas ni doma. Pomemben vpliv bodo povezane naprave doma imele tudi za starejšo populacijo, saj bodo z avtomatizacijo določenih funkcij in z določeno stopnjo “zavesti”, ki jo bo imelo stanovanje o prisotnosti in aktivnostih prebivalcev, omogočene nove aplikacije za tovrstne namene.

Izdelki, standardi, ponudba
Kjer je povpraševanje, je slej ko prej tudi ponudba. Na trgu je kar nekaj različnih rešitev, pri čemer še ne obstaja en standard za povezavo med posameznimi komponentami, ki bi globalno prevladal. V ZDA se stvari letovajo s samostojnimi produkti, kot je na primer zadnje čase zelo znan termostat Nest, v Evropi smo poznali EIB ki se zdaj razvija v smeri mednarodnega standarda KNX, obstaja pa še nekaj komercialnih standardov in rešitev. Nekateri od teh standardov uporabljajo brezžično povezljivost v prostih frekvenčnih pasovih, nekateri od njih potrebujejo žično napeljavo po objektu, nekateri lahko delujejo po različnih fizičnih medijih. Proizvajalci opreme podpirajo različne standarde, nekateri ponujajo podobne produkte za več različnih sistemov.

V stanovanju je mogoče avtomatizirati in povezati skoraj vse elektronske naprave (od govorečih kuhinjskih aparatov, multimedijskih naprav in elektronike), vprašanje pa je, koliko lahko ta povezava dejanjsko doprinese k udobnejšemu življenju. Druga stvar, o kateri se v zahodnem svetu zadnje čase govori nekoliko bolj na glas, pa bi rekel da še vedno premalo, je zasebnost in morebitno prenašanje podatkov o uporabi našega stanovanja v oblak. Klasični sistemi pametnega stanovanja v osnovi tega sicer še ne počnejo, čeprav je vprašanje časa kdaj bodo stvari tudi tako daleč. Področje pametnih stanovanj se bo tako v prihodnjih letih še na veliko razvijalo, saj je cenovno postalo dostopno in v določenih segmentih lahko pomaga srednje- in dolgoročno zmanjšati stroške, ter seveda izboljšati kvaliteto bivanja. Če kdaj, potem je zdaj pravi čas, da naredite svoj objekt pametnejši, saj bo to z nekaj sto EUR za nekaj manjših, a uporabnih izboljšav bivalnega okolja, predstavljalo neznaten delež končne investicije.

V okviru projektiranja elektroinštalacij v Elmitelu spremljamo dogajanje tudi na področju pametnih objektov in lahko z izkušnjamni na tem področju svetujemo ali ponudimo cenovno ugodne in tehnično optimalne rešitve za vaše želje in potrebe.

“Unified communications” – združene komunikacije

V zadnjih nekaj letih se je v našem vsakdanjem in poslovnem življenju marsikaj spremenilo.

Na področju komunikacij na daljavo (telekomunikacij) se je pojavilo poleg klasične in mobilne telefonije ter sms sporočil in e-pošte še cel kup storitev, ki nam ponujajo podobno uporabniško izkušnjo kot katera od teh storitev, ter s sabo prinašajo določene prednosti in slabosti. Tako lahko danes opravimo videoklic preko Skype-a, klic preko Viber-ja, napišemo kratko sporočilo preko WhatsApp-a ali za bolj ali manj javno ali zasebno komunikacijo uporabimo katero od socialnih omrežij, kot je na primer Facebook ali Twitter. Glede na potencialno visoke cene klasičnih telekomunikacijskih storitev v tujini lahko te storitve, ki uporabljajo (na primer v kavarnah in na javnih prostorih dostopen) Internet, predstavljajo cenovno zelo ugodno alternativo.

Če se vrnemo k spremembam v našem okolju, je še ena stvar, ki je drugačna kot je bila v preteklosti, dostopnost in količina računalnikov v našem vsakdanjem življenju. Če je pred leti bil dlančnik v domeni poslovnežev, je danes pametni telefon in tablica nekaj, kar nam prodajalci in operaterji ponujajo na vsakem koraku za nizko ceno, poleg prenosnih in namiznih računalnikov najrazličnejših dimenzij in oblik.

Posledično je večina storitev danes prilagojenih za uporabo na različnih platformah in računalnikih. Tako lahko na primer Skype ali Facebook uporabljamo tako na prenosniku, tablici, kot tudi na pametnem telefonu. Ta vzorec uporabe se je dobro prijel tudi na primer pri e-pošti, medtem ko smo praviloma telefonirati še vedno vajeni iz svojega (mobilnega ali stacionarnega) telefona.

In za kaj gre pri združenih komunikacijah, s tujko “unified communications”? Gre za to, da vse naštete storitve (od telefonije do Facebook klepeta) združimo v en konsistenten uporabniški vmesnik, v katerem se uporabnik počuti domače na vseh računalnikih (telefoni, tablice in osebni računalniki, pa še kaj), ki jih uporablja. Prednost za uporabnika je poleg preglednosti tudi v manjši potrebi po ukvarjanju z različnimi storitvami. Svoje stanje prisotnosti (dosegljivi, zasedeni, nedosegljivi) lahko v platformi združenih komunikacij uporabnik postavi enkrat in ga s tem postavi v več storitvah. Na enem mestu lahko beleži vso zgodovino interakcij z neko osebo, ne glede ali je z osebo komuniciral preko e-pošte, telefona ali Facebooka. In vse skupaj lahko ima “s seboj” tako na mobilnem telefonu kot na računalniku. Združene komunikacije nam omogočajo, da če nimamo pri roki telefona, lahko pokličemo kar preko računalnika, ali se na telefonski klic v pisarno oglasimo kar z mobilnega telefona.

Kvalitetna rešitev poenotenih komunikacij nam torej poenostavi komuniciranje, če za komunikacijo uporabljamo veliko različnih storitev in medijev s tem, da nam vse to združi v en, povsod dostopen uporabniški vmesnik, ter poskrbi, da v ozadju vse deluje pravilno, torej da nas klici in sporočila dosežejo tam, kjer jih pričakujemo.